Na pogrebu izumrlih vrst smo se zbrali, da pritegnemo pozornost k začetku velikega izumrtja, katerega gonilo je pred vsem človeštvo, ki s trenutnim družbenim sistemom, se pravi s kapitalizmom, potiska zemeljske ekosisteme onkraj zmogljivosti, ki še omogočajo življenje. Želimo spomniti, da je človek del narave in, da je Zemlja, z vsem živežem naš edini dom, ki ga moramo začeti obravnavati z več solidarnosti.
Ljudje predstavljamo zgolj 0.01% biomase na Zemlji, a po zaslugi našega trenutnega nevzdržnega politično ekonomskega sistema vrste izumirajo vsaj 10 do 1000-krat hitreje kot v zadnjih 10 milijonih let. S svojimi posegi v naravo predvsem v obliki kmetijstva, izrabe vode in podnebnim segrevanjem. Okoli četrtina vseh znanih vrst živali in rastlin je ogroženih, približno milijonu vrst grozi izumrtje. Od leta 1970 so se populacije vretenčarjev zmanjšale za 60% in v zadnjih 30 letih je v Evropi skupna masa žuželk upadla za 75%. Ker so znotraj našega ekosistema vse vrste inherentno povezane, so in bodo še močneje izgube vrst vodile v drastične spremembe v Naravi in v nam znanem okolju. Na primer, za več kot 75% svetovnih prehranskih pridelkov (sadje, zelenjava), smo odvisni od živalskih opraševalcev.
A upanje ostaja. Čeprav so žal mnoge vrste izgubljene za vedno, se Narava, vsaj do neke mere, lahko presenetljivo hitro obnovi, če ji damo možnost. Tako smo v 18. in 19. stoletju v Sloveniji z lovom iztrebili ali pa skoraj iztrebili praktično vse velike sesalce, zdaj pa imamo lepo število vider, srn, divjih prašičev, medvedov, v naslednjem desetletju, če bo šlo vse po načrtih dobimo tudi stabilno populacijo bobrov in risov. Ohranjanje in restavriranje naravnih ekosistemov je najbolj preprost, poceni in učinkovit način za solidarnostno bivanje z Naravo. Na primer, s pogozdovanjem samo predelov, kjer trenutno ni gozda, kmetijskih ali urbanih površin, bi delež gozda povečali za več kot 25 % in hkrati za okoli 25 % zmanjšali količino CO2 v ozračju.
Da pa bi, kar se le da, obnovili Naravo, individualne spremembe znotraj obstoječega sistema niso dovolj. Potrebujemo temeljito transformacijo družbeno-ekonomskega sistema, tj. neoliberalnega kapitalizma. Omejeni paradigmi rasti moramo nuditi alternative, na primer krožno in lokalno gospodarstvo, ki temelji na odrasti, in ekonomije delitve, ki temeljijo na policentričnem in skupnostnem upravljanju z življenjskimi viri. Že v trenutnem sistemu je v gospodarskih računicah potrebno vključiti okoljske vplive, ki so trenutno izvzeti kot “eksternalije,” za katere plačuje biosfera in prebivalstvo. Pomembne bodo tudi ustrezne subvencije, davki, certifikati in standardi.
Končno pa moramo tudi premisliti o novih kazalniki razvoja (primer indeksa sreče v državi Butan), ki bodo družbeno-ekonomsko inovacijo usmerili v razvoj proizvodov in storitev, trajnostnih in solidarnostnih do ne-človeških bitij v sami nameri in zasnovi in ne le v več gospodarske rasti. Potrebujemo družbeno in kulturno transformacijo, ki bo temeljila na sobivanju z drugimi življenjskimi oblikami na Zemlji in ne na izkoriščanju le teh. Procesi žalovanja izgubljenih vrst so lahko bistven del tega procesa, a vsekakor niso samoumevni. Raziščimo in preizkusimo nove načine žalovanja ter skupnega soočanja in izkustvenega učenja o velikih spremembah, ki se dogajajo okoli nas.
Kot nujen del procesa obnavljanja narave in zagotovitve bolj sonaravnega bivanja v Sloveniji, naj Slovenska vlada izpolni zahteve gibanja Mladi za podnebno pravičnost in sprejme ukrepe za spodbujanje sonaravne, lokalno pridelane, polnovredne in pretežno rastlinske prehrane ter poveča samooskrbo na državnem nivoju. Pospešeno naj izvede prehod na polnovredno, čim bolj lokalno in večinoma rastlinsko prehrano ter spodbuja sonaravno in ne industrijsko kmetijstvo.
