skip to Main Content

Lani požar, letos poplave, posledice podnebne krize so vse bolj očitne tudi v našem okolju. Kljub opozorilom narave se nič ne spremeni. Politiki dajejo prazne obljube, kapital pa v gonji za dobički nemoteno uničuje naše naravno okolje. Situacija ni nič kaj drugačna v sosednji Italiji. Zato je skrajni čas, da ljudje z obeh strani meje stopimo skupaj in se začnemo upirati samovolji kapitala ter organizirati za dostojno življenje vseh na ohranjenem planetu!

 

Ta podnebni štrajk je prvi korak v procesu gradnje skupne fronte za podnebno pravilčnost. Slednja si mora prizadevati za radikalno spremembo celotnega kapitalističnega sistema, a mora hkrati izhajati iz konkretnih lokalnih okoljskih problemov in izkušenj ljudi, ki bijejo okoljski boj na tem teritoriju.

 

Planet pred profit, dobrobit ljudi.

Pred štrajkom bomo objavili nekaj primerov okoljskih bojev z obeh strani meje, da jih ljudje po bolje spoznajo ter začnejo razumeti, da so si dejansko precej podobni. Zgolj prek takšnega dojemanja tega teritorija in njegovih problemov kot skupnih, se lahko pričnejo njegovi prebivalci povezovati v boju za dostojno življenje na ohranjenem planetu za vse.

Združeni proti asfaltni bazi v vrtojbi

Asfaltna baza v Vrtojbi je problematična, ker se nahaja tik ob kraju in tako onesnažuje dobršen del naselja, hkrati pa že leta sploh nima dovoljenja za delovanje. Lokalni prebivalci tako povsem upravičeno zahtevajo, da se baza zapre in premakne drugam. Sprva so skušali to doseči prek institucionalne poti, vendar se kljub obljubam ministrstev, inšpektorata in drugih, zadeva ni premaknila nikamor. Morda tudi zato, ker lastnik asfaltna baze ni ravno kdorkoli, ampak Kolektor Koling, eno bolj vplivnih podjetij v državi.

Junijskega shoda za zaprtje asfaltne baze so se udeležili lokalci z obeh strani meje ter pokazali, da obstajajo temelji za skupno okoljsko borbo. Čezmejni štrajk je priložnost, da to sodelovanje še poglobimo: da se med seboj spoznamo, iščemo vzporednice med lokalnimi okoljskimi problemi, delimo izkušnje dosedanjih bojev ter razmislimo kako si skupaj izboriti svet po potrebah ljudi, ne kapitala!

PRIMER SIOT: KORIST LJUDI PRED KORIST KAPITALA

Società Italiana per l’Oleodotto Transalpino (ali krajše SIOT) je podjetje, ki že dolga leta upravlja naftni terminal v bližini Doline pri Trstu. SIOT je del skupine TAL (hčerinska družba podjetij ENI, Shell, BP in Total), ki upravlja naftovod, po katerem se od tržaškega zaliva prek celotne regije Furlanije-Julijske krajine pretaka surova nafta najprej v Avstrijo in nato v Nemčijo. SIOT je od regijskih oblasti Furlanije-Julijske krajine nedavno pridobil dovoljenje za gradnjo štirih metanskih elektrarn za oskrbo svojega obrata, čemur nasprotujemo. Glede na tehnično neuporabnost projekta za zmanjšanje emisij CO₂, se na tej točki sprašujemo kakšne naj bi sploh bile njegove koristi?

 

Odgovor je pozitiven ekonomski učinek projekta za multinacionalko, ki bi lahko na ta način zaprosila za subvencije za projekte soproizvodnje, ki se financirajo iz javnih sredstev. Da sploh ne omenjamo možnosti, da podjetje sklene pogodbe o dobavi metana po subvencionirani ceni, kar bi mu omogočilo proizvodnjo električne energije po nižji ceni, kot če bi jo kupovalo iz regionalnega električnega omrežja.

 

Regijska oblast je torej brez posvetovanja z lokalno skupnostjo, ki jo stvar zadeva, odobrila lažni “okolju prijazen” projekt multinacionalnega podjetja. To se bo na ta način dejansko obogatel z denarjem ljudi, katerih okolje že vrsto let onesnažuje.

Zato pozivamo regijske oblasti naj prekličejo dovoljenja za projekt in odprejo javno debato glede tega problema!

PODPRIMO BOJ PREBIVALCEV ANHOVEGA

Prebivalci Anhovega in širše okolice že več desetletji trpijo za posledicami onesnaževanja okolja s strani tamkajšnjega podjetja Salonit: od časov proizvodnje azbestnih izdelkov, ki je terjala veliko življenj in še danes pušča negativne učinke v lokalnem okolju, pa vse do nedavnih problemov s pitno vodo. Ker si lokalci želijo živeti v čistem in zdravem okolju, so se organizirali v kolektiv Eko Anhovo in dolina Soče, ki se trenutno bori proti škodljivi praksi sosežiga odpadkov.

 

Že več let se namreč cementarna Salonit poleg same proizvodnje ukvarja še s sosežigom odpadkov, predvsem uvoženih, kar predstavlja primarni vir dobička podjetja. Sosežig odpadkov (od odpadnih olj do gum) ustvarja izpuste mnogih zdravju škodljivih snovi, kar še dodatno bremeni zdravje prebivalcev. Zaskrbljenost občank in občanov je jasno podprla tudi zdravstvena stroka, s pozivom odločevalcem, ki ga je podpisalo preko 500 zdravnikov in zobozdravnikov.

 

Kljub navedenemu so bili predlani priča zavrnitvi poskusa sprejetja zakonodaje, ki bi bistveno znižala dovoljene izpuste strupenih snovi v okolje. Zakon, ki je med drugim predlagal nadvse smiselno izenačitev dovoljenih izpustov strupenih snovi v sežigalnicah in sosežigalnicah odpadkov (v sosežigalnicah so izpusti nekaterih snovi lahko celo 5x višji od izpustov v sežigalnicah!), so poslanci zavrnili z 48 glasovi proti in 35 za. A prebivalci Anhovega se ne dajo! Tako so nedavno uspeli zbrati več kot 6500 podpisov za vložitev novega zakona, ki želi na podoben način urediti nevzdržno situacijo. Poslanci se bodo morali tako o problematiki ponovno izreči, povsem možno pa je, da se bo – sicer pod drugo vlado – ponovila zgodba iz pred dveh let. Zdravje ljudi in dobrobit narave sta namreč v trenutnem sistemu, ki je utemeljen na zasledovanju profita, vedno na drugem mestu, parlamentarna politika pa tako pogosto deluje zgolj kot podaljšek kapitala.

 

Zato je od bistvenega ppomena da, vzporedno s prizadevanji za spremembo okoljsko škodljive zakonodaje, gradimo gibanje, ki bo zmožno ustvariti zadosten pritisk na kapital in politiko, da se te spremembe dejansko udejanjijo. V kolikor pa ne bomo uslišani, nas ne sme biti strah svojih sredstev stopnjevati. Prvi korak k uspehu pa je, da prenehamo o okoljskem in drugih bojih na obeh straneh meje razmišljati kot o nečem ločenem, ampak jih začnemo dojemati kot en skupni boj za boljšo prihodnost.

PROTI TERMOELEKTRARNI A2A V TRŽIČU, OZDRAVIMO NAŠ TERITORIJ

Termoelektrarna A2A se nahaja v bližini mesta Monfalcone (Tržič) in obsega približno 30 hektarjev površine. Širše industrijsko območje okrog elektrarne velja za precej onesnaženo, zato so bile na njem od leta 2013 izvedene številne okoljske, zdravstvene in druge študije: ocena vpliva elektrarne A2A na kakovost okoliškega zraka, monitoring prisotnosti kovin v okolju, dve študiji o pojavnosti raka pri ženskah v pokrajini Gorica in tako dalje.

 

Slika, ki jo te študije prikazujejo, je slaba in kaže na negativne vplive različnih virov onesnaževanja (industrijske dejavnosti, pristaniške dejavnosti, avtomobilski promet, termoelektrarna, itd.). A kar te študije pogosto spregledajo oz. ne uspejo zadostno poudariti, je, da temu teritoriju ne grozi zgolj zdravstvena, ampak tudi podnebna kriza. Ta lahko še dodatno prizadene že načeto območje, saj ne le poglablja zdravstvenih problemov, ampak nasploh zaostruje življenjske pogoje in dela bivanje na teh območjih na dolgi rok popolnoma neznosno.

 

Kaj velja na tem mestu narediti? Od oblasti in kapitala moramo zahtevati popolno reorganizacijo tako obrata A2A, kot celotne industrije na tem območju na način, da ne bo do človeka in narave škodljiva. Te spremembe naj ne gredo na račun delavstva: hočem ozelenitev delovnih mest brez kakršnega koli odpuščanja. Nato pa čiščenje in regeneracijo naravnega okolja. Potrebno je torej iti v smeri blaženja posledic podnebne krize, za kar je potrebno preoblikovanje trenutne družbeno-ekonomske ureditve.

 

Kaj zahtevamo? – Podnebno pravičnost!

Kdaj jo zahtevamo? – Zdaj!

POŽARI NA KRASU: DENAR ZA OROŽJE NAJ GRE RAJE ZA GASILSTVO

V tokratni objavi delimo zapis slovenskega medija Rdeča pesa, ki sicer redno piše o delavskem boju in okoljski krizi. Tekst (https://tinyurl.com/3tsnrvcb) je nastal v času lanskoletnih požarov na Krasu in se v prvi vrsti navezuje na takratno situacijo v Sloveniji, verjamemo pa, da je v njem marsikaj relevantnega za prebivalstvo na obeh straneh meje.

“Zadnje dni lahko spremljamo grozljivo opustošenje, ki ga za seboj puščajo požari na Krasu. Ob tem so gasilci in gasilke, ki so zaenkrat uspeli preprečiti najhujše, upravičeno deležni velikih pohval in izkazov spoštovanja, tudi s strani državnih oblastnikov. Pomembno pa je, da se njihovih dejanj in tudi samih požarov kar ne pozabi in da se iz tega kaj tudi naučimo.

  1. Po dokončni pogasitvi požara naj gasilke in gasilci ne bodo nagrajeni zgolj s ploskanjem (tako kot medicinske sestre po vrhuncu epidemije), ampak z boljšimi delovnimi pogoji in okrepljenimi zmogljivostmi – tako za poklicne, kot prostovoljne gasilce. Jasno je, da od kapitalistične države ni pričakovati, da bo delavcu karkoli poklonila, ampak si je treba to načeloma vedno izboriti. Prav takšne izredne situacije pa dajejo delavstvu prednost, ker pokažejo na pomen oz. celo nepogrešljivost njihovega dela. Po uspešnem zaključku boja z ognjenimi zublji tako gasilkam in gasilcem, s podporo širše javnosti, želimo še uspešen boj za boljše gasilstvo.
  2. Državni funkcionarji pogosto rečejo, da bi dali, a da žal nimajo kje vzeti. Kje najti sredstva za ojačanje položaja gasilstva in drugih interventnih služb? Predlogov ni malo. Vlada bi se lahko recimo odpovedala uresničevanju “zavez” do zveze NATO (ki v Sloveniji že tako beleži eno nižjih podpor med članicami EU). Pri orožarskih poslih gre za subvencioniranje vojaško-orožarske industrije, ki je pomemben faktor pri globalnem segrevanju. Ali pa obdavčitev okoljsko škodljivega luksuza: jaht, privatnih letal, športnih terencev (SUV)…
  3. Požari in številne okoljske katastrofe (oz. njihova pogostost ter razsežnost) so posledica s kapitalizmom pogojenih podnebnih sprememb. Tudi v primeru, da je bil požar podtaknjen, se je potrebno zavedati, da je prav vse večja izsušenost – zaradi vse višjih temperatur in zaradi primanjkovanja padavin ter spremembe padavinskega režima – tista, ki je omogočila, da se je požar tako razplamtel. Na okoljski zlom se bo treba tudi prilagajati (in ga radikalno ublažiti), ceno teh sprememb pa naj plačajo tisti, ki nas potiskajo v vse večjo katastrofo: lastniki kapitala, rentniki, managerji in politični funkcionarji. Kljub opustošenju, ki smo mu priča, nas lahko z upanjem navdaja (mednarodna) solidarnost, ki so jo izkazali gasilke in gasilce iz Slovenije in sosednjih držav, ter številčna podpora lokalnega prebivalstva. Na teh temeljih solidarnosti naj gradimo boje za boljši jutri delovnih ljudi, za ekosocializem!

 

PODNEBNA PRAVIČNOST NE POZNA MEJA!